Valentin Vodnik
Izbrano delo
ZADOVOLJNI KRANJEC
Od straže hrvaške
gor sonce mi pride
pa v nógrade laške
za góro zaíde;
z beneškega mórja
jug èelo poti,
od Štajerca bórja
me v znoju hladi.
Mi brázdjo konjièi
za hajdo, pšenico,
neutrudni deklièi
pa béljo tanèico;
kaj maram, se kruha
prisluži zadôst,
ni sile trebuha
po svetu mi nôst.
Imam oblaèilo
domaèga padvána,
ženica pa krilo
iz pravga mezlána;
se sveti na lice
ko pirh moj škrlát
nje šapelj, iglíce,
nje moderc je zlat.
Rad plešem okrogle,
s petáma glas dajem,
premetem vse ogle,
se v cepa dva majem;
nožíca pa Mince
za mano drobní,
pobira stopinjce,
se v kroge vrti.
Na žgancih tropine
pa kislega zelja,
bob, kaša, vse mine,
ko pridem od dela;
si bodi pogaèa,
klobasa al sok
al kar se obraèa
na ražnju okrog.
Za vsako povelje
mam židano voljo,
za brambo dežele
al hôditi v šolo;
povsodi se maham
ko èvrst korenjak,
pa delam pa báham
pa pijem tobak.
VRŠAC
Na Vršac mi stopi in sédi,
neznan svet se teb odpre,
glej, med sivo plešo v sredi
zárod žlahtnih zelj cvete!
Sklad na skladu se vzdiguje
golih vrhov kamni zid;
veèni mojster ukazuje:
"Prid, zidar, se les uèit!"
Divja koza prosto skaèe,
od muh daleè je goved,
planšar z Mino po domaèe,
lovec išèe v snegu sled.
Ak vihar dreví valove,
zbegne v skale plašni trop,
stresa votli glas bregove,
giba grom nebeški strop.
Jasno sonce kmal zaséje,
iz jezér stokrat blešèi,
star mecesen redi veje,
vetru, zimi v bran stoji.
Tukaj bistra Sava izvira,
mati pevske umnosti,
jézer dvanajst si nabira,
šola zdrave treznosti.
Tje pogledaj na višave,
kjer Trigláv kipi v nebo,
štej snežnikov golièave,
kar dozre najdalj oko!
Tamkaj ravno Furlanijo,
beneèansko zad morjé,
dol globôko Hrvatijo,
Švajca bele gor glavé.
Bliz je polje ...
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Go to begin of the document
Go to previous page
Go to next page
Go to the end of document
