Janez Menart
Pesmi in prevodi
Srednjeveške balade
PROLOG
Pod modrim nebom grajska razvalina
kot strta krona hriba se zlati.
Jesenski blišè zgubljenega spomina
med divjo trto po zidovih rdi
in dolgi vzdihi severnih vetrov
prepevajo romance davnih dni.
Da, nekdaj stolp kipel je iz zidov
in prapor tleskal ob zastavni drog ...
Pod zid je primrmral hrup lovskih psov
in bližal se èez holm in èez log.
V zahajajoèem soncu izgubljeno
nad vhodom je zapel stražarski rog
in se razlil èez hosto pozlaèeno.
Iz gošèe se poblisnila je ost.
Stražar je leno stopil za vreteno,
zadržujoèe spustil dvižni most
in spet naslonil se èez skalnat zid.
Pod njim je valovalo morje host
in skozi log, že s sencami prekrit,
si potok lesketal je pot med hrasti.
Med drevjem se zaèul je hrst kopit,
lomeèih po usahli gozdni rasti,
in že se je zazlatil konjski bok.
Žival se je zaèela leno pasti.
Njen žolti jezdec v tok je sunil lok,
seskoèil s konja, si zategnil pas
in si zasukal k ustom lovski rog.
Od vsepovsod so vraèali mu glas.
Vse bliže so cingljale konjske glave,
vse bliže je vzblesteval njih okras.
In že se je razlegel èez dobrave
veseli lajež psov, pijanih plena,
ki so, zaganjajoè se iz gošèave
in spet nazaj, režali na jelena,
obešenega na obeljen kol,
razpet gonjaèem štirim èez ramena.
Med beganjem in hrupom sreènih psov
so jezdeci v dvored zvrstili sedla
pred sencami nazobèanih zidov.
Šume kopita vodo so prebredla,
se po stezici obrnila v hrib
in mirno šla brez uzd, kot pot je vedla.
Potem jih skril je breg. In tisti hip
se je v veèer razlegel po dolini
pradaven lovski spev. Stražarjev gib
zastal je sredi hoje. V strelni lini
je stal, zagledan v prvi lunin svit.
A že je tik pod vhodom po vzpetini
...
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Go to begin of the document
Go to previous page
Go to next page
Go to the end of document
